Igrala na domačem vrtu
Zunanja igrala so univerzalni pripomočki za igro, vedno so namenjena vsem otrokom, katerimkoli, kjerkoli. Poleg tega, da morajo izpolnjevati svojo osnovno funkcijo, omogočati igro, morajo biti predvsem varna. Mlajši (in manjši) otroci pa potrebujejo za igro manjše, velikokrat mehke, dopadljive predmete-igrače. Tudi igrače morajo biti varne, otroku ne smejo povzročiti fizičnih poškodb, ne smejo biti zdravju nevarne. Kakšne lastnosti naj imajo igrače je zapisano v standardih za igrače (serija standardov SIST EN 71-1/2/3/...), ki dovolj natančno narekujejo kakšni materiali so primerni, kakšna naj bo zunanja obdelava igrače, trdnostne lastnosti, kako naj bodo izvedeni deli, ki otroka lahko ukleščijo, itd. Generalni napotki kaj vse je potrebno storiti, da bo igrača varna, so zapisani v eropski Direktivi 2009/48/ES o varnosti igrač, Igrače namreč sodijo v skupino izdelkov, ki so potencialno nevarni (podobno kot stroji, električni aparati, gradbeni izdelki, itd.), zato je potrebno vneprejšnje dokazovanje varnosti, to pa se izkazuje z znakom CE, ki mora biti nameščen na izdelku. Iz tega razloga so vse igrače označene z znakom CE. Nasprotno pa klasična zunaja igrala niso igrače, ker pa morajo biti ravno tako varna, morajo ustrezati standardom iz skupine SIST EN 1176-1/2,3, 4, ...). Vemo, da so zunanja igrala namenjena v prvi vrsti večjim otrokom, ki imajo telesno maso in fizično moč pogosto primerljivo tudi z odraslimi osebami, zato morajo biti igrala bistveno močnejše, odpornejše in trajnejše konstrukcije. V ta namen standardi predvidevajo zahtevne izračune statične trdnosti, izvedbe temeljev, zagotavljanje trajnosti, itd. V praksi pa tu prihaja do zadreg, ki jih zakonodaja ni uredila. Na trgu se namreč, že dalj časa in v vse večji meri, pojavljajo "igrače" v podobi zunanjih igral (gugalnice, tobogani, plezala, ...), ki se na prvi podgled v ničemer ne razlikujejo od "pravih" igral. Je pa to samo navidezna slika. Igrače v obliki igral so sicer dimenzijsko lahko zelo podobna pravim igralom, vendar so sestavni elementi pogosto poddimenzionirani, uporabljeni so materiali, ki relativno hitro propadajo (slab les hitreje trohni, plastika ni odporna na UV žarke, namesto verig se uporabljajo plastične vrvi, ipd.). Praviloma igrala-igrače sploh nimajo temeljev in jih lahko premikamo kadarkoli, kar pri klasičnih igralih ni dovoljeno, poleg tega pa je tako igralo tudi nestabilno in se lahko prevrne. Še veliko je zahtev, ki jih igrače v obliki igral ne izpolnjujejo. Zelo pogosta značilnost tovrstnih, predvsem kombiniranih, "igral" je tudi ta, da je na relativno majhnem prostoru nameščenih veliko število različnih igralnih pripomočkov, gugalni sedeži, vrvi in lestve za plezanje, plezalne stene in klančine, tobogani, itd., česar standardi za zunanja igrala ne dovoljujejo. Vsak igralni pripomoček namreč potrebuje dovolj površin za varno rabo in gibanje otroka, kot tudi dovolj velike varnostne površine za ublažitev padca.
Ker meje med igračo in igralom praktično ni, prihaja do pogostih zlorab. Nekateri proizvajalcu tržišču ponujajo gugalnice, kombinirana igrala, tobogane in druge tovrstne izdelke, ki bi jih lahko po velikosti uvrstili med igrala, venda imajo vse prej naštete pomanjkljivosti. Označene so z znakom CE, kar pomeni, da naprava verjetno ustreza manj zahtevnim standardom za igrače, nikakor pa ni primerlj
iva s vsestransko testiranimi in preskušenimi zunanjimi igrali. Nevarnost nezgod ob intenzivni rabi takih "igral" je nekoliko zmanjšana z zahtevo, da se tako igralo (igrača) lahko uporablja samo v domačem okolju in se ne bi smela postavljati na javna igrišča. Taka navodila so pogosto hote ali nehote spregledana in tovrsna "igrala", ki so sicer mnogo cenejša,verjetno pa prav zato, videvamo tudi javnih igriščih. Tu se seveda postavi vprašanje ali je tako "igralo" dovolj varno za domače igrišče, saj so načela varnosti igre enaka tako za otroke doma, kot za otroke v vrtcih ali v javnem parku. Enoznačnega odgovora za tovrstno razlikovanje ni, nekaj argumentov za različne pristope pa je kljub temu. Igrala na domačem vrtu so namreč manj obrermenjena, pogostost uporabe je bistveno nižja kot npr. v vrtcu, Trajnost takega igrala je manj pomembna, saj se tako igralo običajno umakne, ko ga otroci "prerasejo", itd. Tudi nevarnosti namernega poškodovanja igral (vandalizma) so na domačem igrišču minimalne, zato so materiali lahko nekoliko slabši, pritrditve enostavnejše, itd.
Seveda pa ni nujno da so igrala-igrače vedno slaba in neprimerna za javno igrišče. Če jih želimo postaviti na javno igrišče, jih mora usposobljen strokovnjak pregledati, ugotoviti skladnost z zahtevami standardov iz skupine SIST EN 1176 ter izdati ustrezno potrdilo, kot npr. Cerifikat ali Oceno varnosti.
Kaj o igralih za domačo rabo meni ROSPA
Pripravil Slavko RUDOLF
dec. 2017
več o tematiki IGRAČ - IGRAL