Vprašanja in odgovori
- Kaj je "oprema igrišča"?
- Kdo je odgovoren za varnost igrišča in opreme?
- Katere so bistvene zahteve standardov EN 1176 in EN 1177?
Kakšne so osnovne zahteve za materiale?
- Ali so igrala varna, če so izpolnjene vse zahteve iz EN 1176?
- Ali so standardi SIST EN 1176 in SIST EN 1177 obvezni?
- Ali morajo biti igrala označena z oznako CE?
- Ali obstaja zakonska obveznost, da je izdelek (igralo) na trgu opremljen z dokazilom skladnosti s standardi?
- Kdo lahko preveri, če so igrala skladna s standardi?
- Kaj mora vsebovati poročilo o preskusu igrala?
- identifikacija igrala (proizvajalec, ime, tehnični podatki, …),
- standard po katerem se izvaja preskušanje,
- rezultati preskušanja po vseh zahtevah,
- povzetek rezultatov preskušanja,
- ime in drugi identifikacijski podatki izvajalca preskušanja
- Kaj zajema pregled igrišča?
- skladnost posamičnih igral s standardi (certifikati, neposreden natančen pregled na terenu, dodatne laboratorijske preiskave, …),
- varovalne podlage neposredno ob igralu (dimenzije, značilnosti,),
- ostale opreme igrišča (klopi, lope, …),
- površine igrišča v širšem smislu (teren, ovire, ograje, vrata, senca, vpliv okolice, …),
- dokumentacijo (certifikati, navodila proizvajalcev, plani in poročila o pregledih, zapiski vzdrževanja, …),
Pregled igrišča je osnova za vse nadaljnje aktivnosti v smislu zagotavljanja varnosti
- S kakšnimi napisi in znaki mora biti opremljeno igrišče?
Če igrišče deluje izključno za potrebe vrtcev ali šol, so uporabniki stalni, prav tako osebje, ki spremlja igro. V tem primeru so lahko pravila ravnanja in obnašanja sestavni del delovnih navodil in sestavni del vzgojnega procesa. Na takih igriščih prav posebne obvestilne in opozorilne table niso potrebne. Drugače je, če so ta igrišča dostopna tudi zunanjim obiskovalcem ali pa so v celoti namenjena javni rabi. V tem primeru mora lastnik ali upravljalec igrišča storiti vse, da so obiskovalci obveščeni o »hišnem redu« in varnostnih ukrepih
Obvestilne table morajo vsebovati vsaj naslednje informacije:
- ime in naslov osebe (institucije), ki skrbi za igrišče,
- telefonska številke kontaktne osebe,
- telefonska številka za klic v sili (112),
- obratovalni čas (če se igrišče zaklepa)
Table, ki opozarjajo obiskovalce na pravilno in varno rabo igrišča naj dajejo naslednje informacije:
- kateri starostni otrok je igrišče namenjeno,
- kako naj odrasli nadzorujejo igro,
- kako skrbeti za čistočo,
- kaj na igrišču ni zaželeno (motorji, kolesa, psi, …)
- kaj storiti v primeru nesreče,
- kaj storiti, če se opazi pomanjkljivost na igrišču
- Vrtec je dobil v dar igralo, ki pa je slabe kakovosti in po našem mnenju nevarno. Kaj storiti v takem primeru?
(sorodna tema - SAMOGRADNJA OTROŠKIH IGRAL)
- Kakšna mivka je primerna za peskovnik otroškega igrišča? Ali mora imeti mivka certifikat?
Priporočljivo je, da naročnik mivke od dobavitelja zahteva, da ta priloži poročilo o laboratorijski analizi mivke. Analize vsebnosti težkih kovin lahko opravljajo laboratoriji, ki so za to usposobljeni (zavodi za zdravstveno varstvo, laboratoriji za analizo tal, vode, hrane, itd.)
Ker je mivka samo material uporabljen na igrišču, običajno nima takega certifikata kot igralo. Primernost mivke se dokazuje s prej omenjenim poročilom laboratorija o opravljeni kemijski analizi. Če obstaja dvom o izvoru dostavljene mivke, je potrebno od dobavitelja zahtevati ustrezno izjavo ali opraviti dodatno kemijsko analizo.
(Več o mivki in peskovnikih....)
nekaj napotkov Kraljevega društva za preprečevanje nesreč ROSPA pa lahko najdete tudi tu
- Kam lahko namestimo gugalnico za majhne otroke?
- Želimo ograditi igrišče z ograjo, ki bi imela ustrezne razmike med letvami, ki ne bi bili nevarni za ujemanje glave. V raznih gradivih, tudi predpisih o graditvi objektov, smo zasledili več različnih podatkov. Kateri je pravi?
V zvezi z ujemanjem glave in vratu standard SIST EN 1176-1 pravi:
» 4.2.7.2 Ujemanje glave in vratu"
Igrala naj bodo izdelana tako, da odprtine ne ustvarjajo nevarnosti ujemanja glave in vratu, bodisi pri prehodu z glavo ali nogami naprej.
Nevarne situacije, pri katerih se lahko pojavljajo te vrste ujemanja, vključujejo tudi:
- povsem zaključene odprtine, skozi katere lahko uporabnik zdrsne z glavo ali nogami naprej;
- delno zaključene odprtine ali odprtina v obliki črke V;
- druge odprtine (npr. škarjaste ali premične odprtine).
a) Povsem zaključene odprtine:
Dostopne, v celoti zaključene odprtine, s spodnjim robom več kot 600 mm od tal, je potrebno preskusiti v skladu z D.2.1.
Preskusno telo C ali E sme preiti odprtino samo takrat, ko odprtino preide tudi veliko preskusno telo za glavo D.
b) Delno zaključene odprtine in odpr ---------»
Iz navedenega je mogoče razbrati, da je potrebno pri vseh zaključenih odprtinah (odprtina je v celoti omejena z robom), katerih spodnji rob je več kot 60 cm od tal (ali varne podlage) zagotoviti velikost skozi katero ne gresta telesi E (premer 130 mm) ali C (157 mm x 89 mm), če pa gresta, mora iti skozi to odprtino tudi telo D (premer 230 mm). Predvidevam, da je (strokovno) ugotovljeno, da majhen otrok lahko zleze z nogami naprej tudi skozi režo, ki je večja od 89 mm, glava pa se zatakne. Nevarnost nastopi, kadar je na drugi strani odprtine do varne podlage več kot 60 cm in otrok obvisi. V zadnjem času je problematična že relativno velika odprtina, ki je v premeru večja od 230 mm. Če je na igralu otrok, ki nosi npr. kolesarsko čelado, se lahko ujame tudi na tej odprtini. Ponekod že postavljajo obvestila, da naj otroci na igralih ne nosijo čelad.
Pri ograjah, ki ločujejo dve površini iste višine teh težav ni. Odprtine so načeloma lahko kakršnekoli (razen, seveda, če jih določa kašen drugi predpis, npr. gradbeni). Če pa je na drugi strani ograje globok prostor (več kot 60 cm) pa mora biti razmik med pokončnimi klini ograje manjši od 89 mm. Na enak način mora biti izvedena tudi reža med spodnjim robom ograje in pohodno površino.
- V našem kraju načrtujemo postavitev igrišča za otroke, ki naj bi stalo na površini, ki jo vsi uporabljamo. Pojavlja se vprašanje ali to smemo in izraz javno dobo. Ali nam lahko pojasnite pomen tega izraza.
- V osnovni šoli obnavljamo otroško igrišče, na površino poleg igrišča pa bi radi postavili tudi opremo za telovadbo na prostem Street Workout. Zanima nas ali so pri tem kakšne ovire.
- nabavili smo gugalnico GNEZDO. Ker smo jo montirali sami, nas zanima, kako visoko od tal mora biti košara.
Več o zahtevah za gugalnice s košaro lahko preberete >
- na našem igrišču smo postavili novo gugalnico in okrog nje na travo položili luknjičasto gumijasto oblogo. Trava lepo raste skozi luknjice, vendar je celotna površina valovita. A je to varno?
Praksa je pokazala, da je gumijste preproge najbolje polagati na še golo, dobro izravnano in utrjeno površino. Površino sezatem potrosi s tankim slojem dobre zemlje in zaseje s travo. Sledi polaganje enega ali dveh slojev plastične mrežice, šele nato položimo gumijsto preprogo.
Če želimo gumijste preproge položiti na že obstoječe travne površine, je potrebno travo najprej zelo nizko pokositi, površino nasuti z manjšimi količinami rahle (suhe) zemlje in vse skupaj razgrabiti in poravnati. Zemlja naj ostane samo v vdolbinah. Zemljo z valjanjem utrdimo in postopek po potrebi ponovimo. Na mestih, kjer je zemlje več in se trava ne vidi, še dodatno posejemo travo in nato položimo gumijsto preprogo. V tem primeru armaturna mrežica ni potrebna.
Zasilno je možno vdolbine sanirati tudi kasneje, ki je preproga že položena in obraščena s travo. Na mesta, kjer so vdolbine največje nasujemo malo sipke zemlje in s pazljivim privzdigovanjem (tresenjem) poskušamo doseči, da sipka zemlja izpolni udrtino pod preprogo. Ta način je zamuden, zahterva pazljivo delo, rezultat pa ni vedno najboljši.
- v našem vrtcu smo postavili manjši vrtiljak. Dobavitelj pravi, da to igralo ne potrebuje varnostne podlage in ga lahko postavimo na travo. Kakšno je vaše mnenje?
Vrtiljaki spadajo v skupino igral s prisiljenim gibanjem. Giblje se lahko uporabnik (npr. na toboganu) ali pa se giblje igralo ali del igrala (npr. pri gugalnica, vrtiljak, itd.). Značilno za tako gibanje je, da uporabnik-otrok pridobi neko hitrost, na katero pa ne more vplivati.
Čeprav so taka igrala običajno dokaj nizka, je tudi z njih mogoče pasti in se poškodovati. Pri zaščiti pred posledicami padca je potrebno upoštevati, da ima otrok, poleg vertikalne hitrosti (padac z višine) tudi horizontalno hitrost, ki je lahko razlog za poškodbe.
Pri vrtiljakih z nizko ploščadjo je višina padca majhna, cca 20 - 30 cm, zato bi bila okoliška površina lahko povsem trda (beton, asfalt, ...), vendar zaradi horizontalne hitrosti standard narekuje bolj mehko površino za ublažitev padca in sicer táko, ki je primerna za ublažitev padcev z višine do 1 m. V standardu SIST EN 1176-1 je navedeno, da je za ublažitev padcev s take višine dovolj trava, zato ima dobavitelj načeloma prav. V praksi pa se zelo hitro pojavi težava in sicer se trava v neposredni bližini vrtiljaka hitro obrabi. Ob ploščadi vrtiljaka se pojavi zemlja, ki je včasih blatna, včasih pa suha in trda. Ne eno ne drugo ni primerna površina za ublažitev padca. Rešitev je preprosta. Vrtiljak lahko postavite na travo, proste površine mora biti vsaj 2 m okrog vrtiljaka, neposredno ob sami ploščadi pa položite pas bolj trpežnega mehkega materiala (vrsta gumijastih plošč, trak perforirane gumijsate preproge, umetna trava, itd.). Pas trpežnejšega materiala okrog vrtiljaka naj bo širok vsaj 50 cm.
- Želimo postaviti igrala izdelana iz betonskih cevi, ki se običajno uporabljajo za kanalizcajo. So pri tem kakšni zadržki?
Pri izbiri materialov za izdelavo igral standardi postavljajo nekaj omejitev, predvsem v smislu negorljivosti materiala in vsebnosti škodljivih snovi. V materialu ne sme biti težkih kovin, azbesta, krezotnih olj, itd.. Običajni betonski izdelki za gradbeništvo so v tem smislu preverjeni (varnostni list) in za izdelavo igral povsem primerni.
Težava lahko nastane zaradi grobe izdelave betonskih cevi kot tudi njihove velike teže. Vse izpostavljene ostre robove je potrebno obrusiti vsaj v minimalnem radiju 3 mm, priporočljivo pa je, da so robovi še bolj zaobljeni. Če veliko betonsko cev uporabimo kot tunel, je potrebno še posebej močno zaobliti zgornji del cevi, oziroma robove v katere se otrok lahko zaleti z glavo.
Vodoravno položena težka cev se lahko tudi zakotali in povzroči nesrečo, prav tako se lahko slabo uravnovešeni pokončni betonski izdelki prevrnejo. Da do podobnih nezgod ne bi prišlo, morajo biti izdelki postavljeni na trdno podlago in zavarovani proti kotaljenju. Priporočljiva je uporaba kovinskih sider ali sponk (betonsko železo), ki jih lahko vgradimo v beton tako, da niso vidni in ne kazijo videza igrala.
Če so v betonske izdelke izvrtane luknje, odprtine, je potrebno paziti da so upoštevane zahteve vezane na nevarnost ujemanje glave (odprtina manjša od 9x16 cm ali večja od fi 23 cm). V kolikor so igrala višja od 60 cm (višina padca), potem mora biti okrog igrala urejena varnostna podlaga na enak način kot za vsa ostala igrala.
Če bodo iz betonskih cevi izdelani daljši tuneli, npr. tunel pod hribčkom, je potrebno paziti, da je premer cevi dovolj velik. Če je predor dolg manj kot 1m, mora biti premer odprtine vsaj 40 cm, če je predor dolg do 2 m, mora biti premer vsaj 50 cm, če pa je predor daljši, mora biti svetla odprtina cevi vsaj 75 cm
- Upravljamo z večjim številom otroških igrišč v eni od slovenskih občin. Radi bi kvalitetno skrbeli za ta igrišča, vandar se srečujemo z vprašanji na katera nimamo ustreznega odgovora. Vemo, da mora biti pregledovanje igrišč opravljeno strokovno, vendar ni jasno ali to lahko opravimo sami ali moramo povabiti zunajega strokovnjaka. Teh je kar nekaj, vendar ponujajo različne vsebine in tudi različne cene. Zanima nas tudi ali je icena varnosti enaka oceni tveganja.
Problematika pregledovanja in ocenjevanja varnosti igrišč je aktualna tako v Sloveniji, kot tudi v drugih članicah EU. Pri nas smo zadevo zasilno reševali s Pravilnikom o minimalnih pogojih za opremo vrtca , ki je sicer veljal izključno za vrtce, ker pa je bil to edini uporaben podzakonski akt, se je ta praksa uveljavila tudi pri ostalih igriščih. Ta pravilnik je narekoval, da mora eden od članov komisije imeti dokazilo, da se je udeležil 8 urnega tečaja o varnosti igrišč . To seveda še zdaleč ne pomeni da je postal usposobljen, saj na seminarjih ni bilo ne enotne verificirane učne snovi kot tudi ne preskusa znanja. Potrdilo o udeležbi je pomenilo samo to, da udeleženec lahko pregleduje igrišče vrtca v katerem je zaposlen. Žal so nekateri organizatorji seminarjev to počeli brez kakršnikoli referenc, poleg tega pa so izdajali »Potrdila o usposobljenosti preglednikov«. To je vsekakor zavajanje slušateljev in zloraba pravilnika, ki velja samo za vrtce.
Danes v tem pravilniku ni več zahteve o potrebnem izobraževanju, tako, da se tudi ni več možno sklicevati na ta pravilnik. Kljub vsemu je izobraževanje v tej smeri vedno dobrodošlo in pripomore k prepoznavanju napak in neskladnosti na igriščih. Igrišče lahko načeloma pregleduje vsakdo, ki meni, da ima nekaj primernega znanja, vprašanje pa je kako strokoven in verodostojen je rezultat, Poročilo o pregledu. Povsem nekaj drugega pa je izdaja Ocene varnosti, t.j. dokumenta, ki dokazuje da je igrišče varno. Ta dokument ima pravne posledice, saj se v primeru nezgode na igrišču najprej pregleda kdo je igrišče pregledal, predvsem pa, kdo je potrdil, da je igrišče varno. V svoji izvedenski praksi na sodiščih sem moral podati kar nekaj mnenj na to temo.
Ker je podobna situacija tudi v drugih državah EU, je CEN (Evropska institucija za standardizacijo) izdala dokument, Tehnično poročilo TP CEN 17207:2018, ki natančno določa, kakšne kompetence in odgovornosti naj bi imeli pregledniki igrišč. Pregledniki bodo razvrščeni v tri kategorije, glede na zahtevnost pregledov, ki naj bi jih opravljali. Odvisno od kategorije bodo morali obvladovati znanja iz različnih področij, od standardov, tehnike, zakonodaje, do psihologije otrok, itd. Veliko vlogo pri registraciji preglednika bo imela tudi stopnja predhodne izobrazbe, izkušnje, strokovne reference, itd. Vzpostavljen naj bi bil tudi uradni register preglednikov, licenco pa bo moral preglednik obnavljati.
V Sloveniji smo to problematiko začeli reševati, pobuda pa bo prišla s strani Tehničnega odbora za šport (TC/SPO) pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo, katerega predsednik sem.
Več na to temo lahko preberete na http://www.modus-svetovanje.si/58/usposobljenost-preglednikov-igrisc-in-sro
Ocena varnosti in Analiza tveganja sta različni zadevi. Pri analizi tveganja moramo ugotoviti ali je (vedno prisotno) tveganje na nekem igralu še sprejemljivo ali ne, Ocena varnosti pa je končni dokument, s katerim odgovorna oseba potrdi da je celotno igrišče varno.
Svetujem vam, da dnevne pa tudi periodične preglede igrišč lahko opravite sami, če imate koga, ki problematiko pozna ali se je udeležil primernega usposabljanja. Za letne preglede, še posebej pa zaključne preglede novih ali obnovljenih igrišč pa vseeno angažirajte strokovnjaka, ki se zaveda strokovne in pravne odgovornosti svojega dela, tudi izdajanja dokumentov s katerimi potrjuje varnost igrišč.
Seveda pa odločitev bistveno lažja, ko bo tudi v Sloveniji vzpostavljen sistem izobraževanja in registracije preglednikov igrišč.
- Na vas se obračamo z vprašanjem, in sicer nas zanima ali je ustrezno/dovoljeno na igralo (tobogan), ki ima ustrezni certifikat o skladnosti z SIST EN 1176-03 iz leta 2008 zamenjati iztrošen del igrala (samo drsnino), ki ima prav dokazilo o skladnosti s standardom iz leta 2008. Ali je potrebno pri nakupu upoštevati spremembo standarda iz leta 2018 in kupiti le-tega. Na to se navezuje podvprašanje - če podjetje prodaja tobogan, narejen pred sprejetjem novega SIST EN 1176-03 leta 2018 in ima mi ustrezni certifikat o skladnosti z SIST EN 1176-03 iz leta 2008 - ali to podjetje to sploh sem to prodajati ali mora igralo dodelati in pridobiti nov certifikat ali pa mogoče lahko preglednik igral pogleda, če je vse v skladu z novim standardom.
Revizije standardov se načeloma izvajajo na vsakih pet let, tako se je tudi standard za tobogane (EN 1176-3) v letu 2018 deloma spremenil. Glavne spremembe standarda iz leta 2008 so naštete v uvodnem delu nove verzije standarda in sicer so opravljene naslednje spremembe:
a) definicija za tobogana valov je izbrisana;
b) popravljena slika za ponazoritev položaja odsekov tobogana (glej sliko 2);
c) zmanjšanje proste višine padca, če je začetni odsek lahko dostopen, razen če je zagotovljeno varovanje;
d) največja dolžina začetnega ravnega drsnega dela in drugega drsnega odseka po zavoju (4.4.1 in Priloga B);
e) izboljšanje Tabela 1 - naklon odseka za majhne tobogane;
f) zmanjšanje območja padca za tip 1, če je drsni odsek maks. 1 500 mm;
g) Slika 5 - Uporaba predloge na drsnem odseku ukrivljenega profila - spremenjena;
h) začetek prostega volumna-prostora na toboganu;
i) Odstopanje za Romunijo.
Iz navedenega je razvidno, da sprememb ni prav veliko, vendar jih je potrebno upoštevati. Smisel in namen vsakoletnih pregledov igral je tudi v tem, da preglednik ugotovi morebitne neskladnosti »starih« igral z novimi standardi in oceni ali je potrebno opraviti korekcijske posege.
V vašem primeru bi bilo dobro novi del tobogana, ki je sicer skladen s standardom iz leta 2008, pregledati in pridobiti ustrezno izjavo preglednika (Oceno varnosti). Enako velja za podjetje, ki take tobogane trži. Tobogane s certifikatom o skladnosti s SIST EN 1176-3:2008, je potrebno pregledati (samo en primerek) in podati dokument (Oceno varnosti), ki bo potrjeval, da je tobogan skladen tudi z novo verzijo standarda (SIST EN 1176-3:2018).
ODGOVARJA: Slavko Rudolf, univ. dipl. inž.